Zgodovina nemškega ovčarja
Zgodovino nemškega ovčarja tvori najsijajnejše poglavje v zgodovini pasjega športa. Predniki današnjega nemškega ovčarja naj bi bili volku podobni psi, potomci bronastega psa (canis familiaris matris optimae), ki so jih vzgajali lastniki čred na ozemlju današnje NEMČIJE, predvsem v območju Rena. Omenja jih že rimski zgodovinar Tacitus l.
Okolica sama je vplivala na formiranje različnih tipov ovčarskih psov. V južnih hribovitih krajih Nemčije se je razvil težak in krepak pes, medtem ko se je v ravnini, kjer so se črede gibale hitreje in so morale prehoditi velike razdalje, pojavil okretnejši pes. Na oblikovanje teh različnejših tipov je pozneje vplival razvoj civilizacije in trgovine. Na sejmih so postajali vedno pomembnejši psi, ki so se odlikovali kot dobri branilci čred. Kakor hitro se je razširil glas o pastirski in čuvajski slavi nekega psa, so lastniki psic hoteli pariti samice samo s tem psom. Iz legla so nato izbirali mladiče, ki so s svojim videzom najbolj spominjali na očeta, v upanju, da bo mladič podedoval tudi druge očetove lastnosti. Če je tu psica prišla na dober glas, so bili njeni mladiči zelo iskani in seveda dražji.
Ustanavljati so začeli skupine lastnikov ovčarskih psov, ki sta jih povezovala zanimanje za psa in želja po izboljšanju vzreje. Prihajalo je do izmenjave med skupinami različnih mest. Tako je nastajala oblikovna struktura ovčarskega psa.
Ustvarili so osnovni tip psa, ki je najbolj ustrezal pastirskemu delu. Nato so med seboj križali tipe z isto osnovno pozitivno delovno lastnostjo in z različnimi zunanjostmi. Začela se je ponovna selekcija. Cilj je bila vzreja. Iz katerega je pastir izbral mladiča, ki se je pod pravilnim vodstvom z gotovostjo razvil v vsestransko sposobnega ovčarskega psa.
V tej – lahko bi rekli – otroški dobi te pasme, je živel mož, ki je z avtoriteto in strokovnostjo postavil standard NEMŠKEGA OVČARJA, ki z nekaterimi dopolnitvami velja še danes.
To je bil konjeniški stotnik MAX vom STEPHANITZ.
slika: MAX vom STEPHANITZ
Leta 1889 je začel s standardizacijo nemškega ovčarja. Skupno z prijateljem ARTURJEM MAYERJEM je 22. aprila 1899 ustanovil klub za nemške ovčarje (VEREIN FUR DURDEUTSHE HASCFERHUNDE) in postal njegov prvi predsednik. Sedež kluba je bil v AUGSBURGU, kjer je še danes. To je bilo v času Bismarcka, ki je z vojaško silo združil vse nemško govoreče narode. Tudi Stephanitz se je v klubu po kanclerskem zgledu vedel diktatorsko. Samo na ta način mu je uspel oblikovati pasmo v presenetljivo kratkem času. Pri vzgoji je dajal prednost naravi (značaju) pred zunanjostjo. Za osnovo je postavil psihično stabilnost in koristnost. Lepota psa je bila le zunanji produkt tega standarda. Naredil je skico parjenja v krvnem sorodstvu (INZUCHT) ter uredil skrbno izbiro plemenjakov, vse z namenom, da bi se koncentrirala in povečala delavna sposobnost psa.
Bil je sodnik, vodja vzreje, ukvarjal pa se je tudi z šolanjem psov. Pod njegovim vodstvom je postal klub za nemške ovčarje v Augsburgu najmočnejša kinološka organizacija za to pasmo na svetu.
Stephanitzovo geslo pri vzreji je torej bilo: UPORABNOST, TEMPERAMENT, UČLJIVOST in dobra NARAV.
Stephanitz je izdal vrsto brošur o razvoju pasme. Največje delo pa je knjiga «NEMŠKI OVČAR V BESEDI IN SLIKI«. Prevedena je bila v vse svetovne jezike in bila nekakšno sveto pismo za vzreditelje NO.
22. aprila ob ustanovitvi kluba je v KARLSRUHE-ju potekala razstava vseh pasem. Stephanitz in Meyer sta ogledovala predvsem ovčarske pasme. Opazila sta rumeno sivega psa srednje velikosti, ki je mirno stal ob lastniku. Zelo jima je ugajal, ker je bil videti močan, vzdržljiv in inteligenten. Lastnik jima je zatrjeval, da pes ni namenjen za razstavo, ampak je namenjen za delo in dobro vodenje. Imel je vse lastnosti, ki jih je Stephanitz zapisal v standardu NO. Psa sta takoj kupila za svojo psarno »VOM GRAFRATH«. Iz HEKTORJA LINKSRHEIN-a sta ga preimenovala v HORAND-a von GRAFRATH-a, pes dobi številko SZ1 in postal temelj današnje slovite pasme.
slika: HORAND-a von GRAFRATH-a
Nemški ovčar je postal pes, ki se je izkazal v vseh pogledih (kot ovčarski pes, za naloge v vojaške in policijske namene, vodnik slepih in slabovidnih, za iskanje pogrešanih in drog, v športne namene, za vzrejo in konec koncu kot dober družinski prijatelj -spremljevalec).
Tako hitro, kot gre življenje in razvoj, se je v stotih letih oblikoval tip nemškega ovčarja, ki je inteligenten, moderen, delaven in lepoten pes, kakršnega si želimo danes, le standard z manjšimi popravki ostaja isti kot nekoč.
Nemški ovčar danes:
slika: VA1 2007 – Gina vom Aquamarin
slika: VA1 2007 – Pakros d`Ulmental