Zgodovina nemškega ovčarja
Od pastirskih psov ob Renu do standarda Maxa von Stephanitza.
Časovnica
- 1889Stephanitz začne s standardizacijo pasme.
- 189922. aprila ustanovitev kluba SV v Karlsruheju.
- 1899Horand von Grafrath dobi številko SZ 1.
- 2007VA1: Gina vom Aquamarin in Pakros d’Ulmental.
Na tej strani
Izvor pasme
Zgodovino nemškega ovčarja tvori najsijajnejše poglavje v zgodovini pasjega športa. Predniki današnjega nemškega ovčarja naj bi bili volku podobni psi, potomci bronastega psa (canis familiaris matris optimae), ki so jih vzgajali lastniki čred na ozemlju današnje Nemčije, predvsem v območju Rena. Omenja jih že rimski zgodovinar Tacit.
Okolica sama je vplivala na formiranje različnih tipov ovčarskih psov. V južnih hribovitih krajih Nemčije se je razvil težak in krepak pes, medtem ko se je v ravnini, kjer so se črede gibale hitreje in so morale prehoditi velike razdalje, pojavil okretnejši pes. Na sejmih so postajali vedno pomembnejši psi, ki so se odlikovali kot dobri branilci čred. Kakor hitro se je razširil glas o pastirski in čuvajski slavi nekega psa, so lastniki psic hoteli pariti samice samo s tem psom.
Ustanavljati so začeli skupine lastnikov ovčarskih psov, ki sta jih povezovala zanimanje za psa in želja po izboljšanju vzreje. Ustvarili so osnovni tip psa, ki je najbolj ustrezal pastirskemu delu, nato pa med seboj križali tipe z isto delovno lastnostjo in različno zunanjostjo.
Standard pasme

V tej – lahko bi rekli otroški – dobi pasme je živel mož, ki je z avtoriteto in strokovnostjo postavil standard nemškega ovčarja, ki z nekaterimi dopolnitvami velja še danes: konjeniški stotnik Max von Stephanitz.
Leta 1889 je začel s standardizacijo nemškega ovčarja. Skupaj s prijateljem Arturjem Meyerjem je 22. aprila 1899 ustanovil klub za nemške ovčarje (Verein für Deutsche Schäferhunde) in postal njegov prvi predsednik. Sedež kluba je bil v Augsburgu, kjer je še danes. Pri vzreji je dajal prednost naravi (značaju) pred zunanjostjo; za osnovo je postavil psihično stabilnost in koristnost, lepota psa pa je bila le zunanji produkt tega standarda.
Bil je sodnik, vodja vzreje, ukvarjal pa se je tudi s šolanjem psov. Pod njegovim vodstvom je postal klub v Augsburgu najmočnejša kinološka organizacija za to pasmo na svetu. Izdal je vrsto brošur o razvoju pasme, njegovo največje delo pa je knjiga “Nemški ovčar v besedi in sliki”, prevedena v vse svetovne jezike.
Stephanitzovo geslo pri vzreji: uporabnost, temperament, učljivost in dobra narav.
Ob ustanovitvi kluba je v Karlsruheju potekala razstava vseh pasem. Stephanitz in Meyer sta opazila rumeno sivega psa srednje velikosti, ki je mirno stal ob lastniku. Bil je videti močan, vzdržljiv in inteligenten ter imel vse lastnosti iz standarda. Psa sta takoj kupila za svojo psarno “vom Grafrath” in ga iz Hektorja Linksrhein preimenovala v Horand von Grafrath. Pes je dobil številko SZ 1 in postal temelj današnje slovite pasme.

Nemški ovčar danes
Nemški ovčar je postal pes, ki se je izkazal v vseh pogledih. Tako hitro, kot gre življenje in razvoj, se je v stotih letih oblikoval tip, ki je inteligenten, moderen, delaven in lep, standard pa z manjšimi popravki ostaja isti kot nekoč.

